Štiri mesece tišine. Nisem izginila – celila sem se.

Ne zato, ker ne bi imela kaj povedati, ampak ker sem morala najprej prisluhniti sebi. Včasih se življenje ne ustavi zato, da bi nas kaznovalo, ampak zato, da nas sestavi nazaj – počasneje, globlje in bolj resnično.

Še vedno sem tukaj. Drugačna. Bolj cela.

Izgorelost je danes precej pogosto uporabljena in večkrat tudi zlorabljena beseda. Na več nivojih. Večkrat v kontekstu, ko se ta uporablja kot sinonim utrujenosti, prepogosto pa je tudi zlorabljena v smislu, ko jo jemljemo kot izgovor za to, da samooklicani izgoreli ni dovolj močan, vztrajen - da je ta kategorija rezervirana za slabiče, luzerje.

To predobro vem in poznam, ker sem bila tudi sama med tako mislečimi. Iskreno povem in se s tega mesta danes opravičim vsem, ki sem jim s takšnim načinom razmišljanja morebiti delala krivico.

A kako boš to razumel, če si bil vzgajan na način, da je delo največja vrednota, če imaš v sebi nasajen občutek, da je počitek enako lenoba in tako to eden največjih grehov tega sveta, če te poganja pogon z imenom »never good enough« in če je vsaka stvar na tem svetu potencial za izboljšave, ti pa stremiš k popolnosti, ne znaš reči »ne« sebi, kaj šele  drugim, ne slišiš svojega telesa, ampak poslušaš samo um. Če k temu dodamo še ščepec konstantno prisotne miselnosti, da je vse v glavi in da ni predaje, potem dejansko izgorelost težko priznavaš kot bolezen, ki ti odreže roke in noge, posrka sleherni atom energije in te zna pospraviti v najbolj črno luknjo tega sveta.

Ko te udari nekaj, v kar ne verjameš

In točno tam sem se iznenada znašla jaz v začetku oktobra 2025. Seveda v resnici ni bilo iznenada. Ta pridelek je zorel leta, desetletja, in če bi v osnovi znala že prej odpreti glavo za to, da je to bolezen, h kateri vozijo določena vedenja, potem bi morda že davno prej slišala, kako je kričalo moje telo, kako zelo me je prosilo, da prizanesem preobremenjenemu živčnemu sistemu, na glavno obrnjenem hormonskemu sistemu in skoraj do smrti izčrpani nadledvični žlezi že 5 let nazaj, pa še vedno nisem slišala, ker sta  glavni mantri »vse v glavi« in »ni predaje«.

»Samo še tole« je bolj nevarno kot se zdi

Izgorelost ne pride vedno zlomljena in očitna. Pogosto pride tiho. Maskirana v funkcionalnost, v odgovornost, v »samo še tole«. Dokler se ne aktivira gumb OFF, ki te izklopi, četudi glava nekje v zadnjih vdihljajih še vedno ne verjame, da ta gumb v resnici obstaja. Dokler te dokončno zares tudi ne zlomi.

Ta zlom sem jaz začutila šele po tem, ko se je telo že izklopilo, ko mi je gumb dobesedno prerezal stike z okončinami – takrat se je v mislih pojavil napad na lastno identiteto. Kako sem se lahko predala in dvignila belo zastavico? V resnici sploh nisi tako močna, kot si verjela, da si, ti luzerka.

S tem se je zrušil moj celoten vrednostni sistem, na površje so priplavali občutki sramu, poraza in nevrednosti. To je bil v resnici še hujši del od tistega fizičnega kolapsa. To je bil zame zlom. Občutek, da sem razpadla kot človek, ki sem obstajala do takrat, občutek, da ker ne morem delati in sploh na nobenem nivoju delovati, nimam prav nobenega orodja, da se sestavim nazaj. Kako, s čem, ko pa je delo tako visoko in široko zapisana vrednota, da zasenči vse ostalo kot tropski pragozd.

Tudi v najgloblji temi se lahko rodi svetloba

Obdobja po zlomu ne znam opisati drugače kot z besedo tema. Ker je bil občutek, da ni ničesar drugega kot tema, ki je bila prežeta s toliko ene bolečine, da se je na trenutke zdelo nevzdržno. Pa je bilo treba vzdržati. Ni bilo kraja ali načina, da bi pobegnila tem občutkom, tej temi, ker telo ni bilo sposobno bežati. Včasih sem znala zbežati v šport, sem se gnala na kolesu vse dokler ni kriza pojenjala. Zdaj ta fizični beg ni bil mogoč.

Priklenjena v horizontali in negibna sem morala sprejeti tisto neizprosno bolečino, morda še bolj točno sprejeti bolečo resnico, ki ni pristajala več na to, da se jo pometa pod preprogo kot drobce odluščenega ometa, ki vsake toliko padejo na tla. Ne, paralizirana v telo sem morala pogledati resnici v oči, se soočiti s svojimi številnimi napakami in omejujočimi prepričanji, nezdravimi vzorci delovanja, pohabljenim vrednostnim sistemom in si priznati, da prav zares ne vem niti, kdo sem.

Kako te ne bi takšni občutki ovili v gosto in temno meglo, iz katere ni videti izhoda? Pa vendarle je morala obstajati v vseh tej črnini tudi svetloba, ki mi je počasi, drobtinico za drobtinico dajala moči za sprejemanje in motivacijo, da sem lahko začela počasi, a vztrajno in res trdo delati na tem, da sem postavljala opeko za opeko, postajala vsak dan močnejša in bolj odločena, da zgradim povsem novo Špelo, ki je začela rasti iz bolj zdravih temeljev in občutka večje lastne vrednosti že samo za to, da sem, brez da bi kaj naredila. Tu se je začelo novo življenje.

Zakaj to delim?

To izkušnjo delim, ker vem, kako osamljeno je lahko, ko se vse začne sesuvati navznoter, navzven pa si še vedno videti »v redu«.

Ne zato, da bi razlagala ali učila. Ampak zato, da povem: to, kar doživljaš, je resnično. In nisi edini/a.

Izgorelost ni nekaj, kar »popravimo«. Je nekaj, kar nas lahko – če ji prisluhnemo – preoblikuje.

Če te zanima, kako je potekala gradnja te nove hiše, kako sem se pobrala iz čistega brezna v osebo, ki se danes počuti močnejša kot kadarkoli, mi lahko slediš v prihajajočih zapisih. Objavila jih bom takrat, ko bom čutila. Nič več na silo.