7 lekcij, ki sem jih osvojila v prvem delovnem mesecu po izgorelosti

Nikakor ne morem trditi, niti približno pomisliti na to, da se je moje zdravljenje zaključilo. Še vedno je vsak dan posebej zame ena mala zmaga, vsak preživeli teden nazaj v delovnem procesu ena že kar velika zmaga, zdaj pa, ko je za mano en mesec sicer polovičnega delovnega časa, lahko rečem, da sem iskreno in glasno ponosna nase.

Hoditi v službo po izkušnji izgorelosti je zares izziv. Vsak dan posebej. Kot bi se na novo učil vsega – dojemanja situacij, spremljanja svojega miselnega toka, opazovanja in zaznavanje svojih čustev in občutkov. In kolikokrat se vmes ujamem, ko bi stara Špela spet rada skočila in pograbila vse, ko začnejo ideje uletavati, ti pa moraš ozavestiti, da v pičlih štirih urah težko realiziraš že redne taske in se ob tem srečuješ z vse sorte občutki, ki se pomikajo proti polu manjvrednosti, nesposobnosti – četudi jih večinoma hitro, v stotinkah sekunde polovim in jim obesim čisto drugo oznako, se zavedam, da so še vedno z mano in morda ali pa celo verjetno vedno bodo. Ker si pač sam sebi največji kritik. In ker si vajen, da se skozi delo dokazuješ – sprva verjameš, da drugim, v resnici pa predvsem sam sebi.

Že prvi teden po vrnitvi v službo sem dobila transformativno izkušnjo, da sem prav zares šele zakorakala v pravi proces zdravljenja, s katerim ne gre zobati češenj. Na sredo popoldan mi je odrezalo noge, cel preostanek dneva sem ležala brez trohice energije. Kot bi se skoraj vrnila nazaj v mesec oktober. Tega sem se tako ustrašila, da verjamem, da me je strah dodatno paraliziral. A naslednji dan je bil nov dan, ki ni kazal nobenega spomina na utrujenost prejšnjega in to mi je bilo v veliko tolažbo. Težko verjetno razložim, da je nekaj takšnega lahko občutiti kot eno večjih zmag v življenju. Ampak je res.

Ko sem kdaj od koga slišala, da se izgorelost zdravi več let, se mi je vedno zdelo "c'mon, pri meni že ne bo tako". Vse bolj se mi dozdeva, da bo točno tako.

Zanimivo so se te srede z zelo podobnim potekom popoldanskega dela dneva vrstile kar vsak teden, zadnjo sredo v mesecu pa sem preventivno že sama vzela zelo na nežno in kljub čudovitemu pomladnemu sončnemu dnevu izkoristila nabiranje vitamina D le na kratkem, 15-minutnem sprehodu, potem pa sem se posvetila zgolj branju in počivanju.

Lekcija številka 1: Zdravljenje ni zaključeno. V resnici se je šele zares začelo.

Lekcija števila 2: Prav nič nisi posebna, drugačna. Pripravi se na to, da bo tudi tvoje telo rabilo več let, da se zaceli.

Lekcija številka 3: Zmanjšaj lastna pričakovanja, zajezi zahteve, ki si jih nalagaš po starem, ukoreninjenem programu.

Lekcija številka 4: Ne primerjaj se z nikomer in ne tekmuj - ne s sabo, ne z drugimi.

Lekcija številka 5: Pazi na notranji dialog, ki ga imaš s sabo, ga usmerjaj, po potrebi prekinjaj.

Lekcija številka 6: Privošči si kaj lepega, sproščujočega, nekaj za dušo - moraš občutiti tisti "vredna si" no matter what.

Lekcija številka 7: Prisluhniti signalom, ki jih sporoča tvoje telo, vzemi si čas in pravico do počitka tudi sredi sončnega dne brez občutka slabe vesti.

To so lekcije, ki sem jih osvojila po prvem mesecu dela po izgorelosti. Vesela sem, da sem jih osvojila brez večjih bolečin in zdaj samo tako naprej po nove male zmage.