Partnerski odnos na preizkušnji

Trdni, zdravi in kakovostni partnerski odnosi zahtevajo tako fizično kot čustveno nego ter veliko pozornosti. Vsak posamezni, bi moral biti pripravljen takšnemu odnosu posvetiti svoj čas in svojo pozornost. Prav tako morata biti oba v odnosu pripravljena na sprejemanje razlik, prilagajanje drug drugemu in številnim izzivom, ki jih prinaša življenje. Popolnoma normalno, da v odnosu kdaj nismo zadovoljni ali kaj pogrešamo - pomembno je spregovoriti  in govoriti o tem, če kdo od partnerjev kaj pogreša ali si kaj želi.

Partnerski odnos je kompleksen. Poln je enih pričakovanj, da bo druga oseba uresničila naše želje in zadovoljila vse naše potrebe. To so zmotna prepričanja in včasih jih težko prepoznamo in ozavestimo. Če verjamemo v ta prepričanja, potem pogosto svoje vedenje in reakcije usmerjamo v poskuse kontrole nad partnerjem, da bi nam v teh stvareh ustregel. Pogosto pa, ko se to ne zgodi, pomislimo, da to ni ljubezen in da nas partner nima rad.

Konflikti so sestavni del vsakega partnerskega odnosa

V partnerskem odnosu lahko zaradi slabe komunikacije in težav pri sporazumevanju nastanejo konflikti. Ob tem pa je pomembno zavedanje, da so konflikti v partnerskih odnosih neizogibni. Vendar kljub neizogibnosti medosebnih konfliktov med ljudmi še vedno vlada prepričanje, da so konflikti nezaželeni in da se jih je potrebno izogibati. Prevladuje mnenje, da so ravno konflikti krivi za nesoglasja, prepire, ločitve in nasilje. V resnici pa se vzrok skriva v nesposobnosti reševanja konfliktov na konstruktiven način. Do konflikta pa lahko pride tudi zaradi zanemarjanja potreb katerega od partnerjev. Ob tem se pojavijo občutki jeze, žalosti in nezadovoljstva z razmerjem. Ujameta se v začaran krog, iz katerega nista zmožna izstopiti, saj zaradi pridobljenih izkušenj, ne najdeta poti naprej. Če partnerja v takšnem primeru ne zmoreta najti nove možnosti za reševanje konfliktov in stare vzorce medsebojne interakcije doživljata kot nekoristne, jima preostane zgolj izogibanje na medosebni ravni. Lahko pa izstopita iz znanega vzorca in si poiščeta strokovno pomoč, kjer bosta lahko prepoznavala svojo osebnostno strukturo, svoje infantilne vzorce in bosta lahko napredovala tudi v izboljšanju medosebne komunikacije.

Frustracije v odnosih pogosto izvirajo iz nas samih

Morda na prvi pogled ne deluje tako, saj se s partnerjem prepiramo vedno o drugih stvareh, a ko začnemo zavestno opazovati konflikte, lahko hitro vidimo, da smo vklenjeni v ciklu oziroma začaranem krogu. Ne glede na to, kako komuniciramo, o čem se prepiramo in kdo ima "prav", nas na koncu spremljajo vedno enaki občutki. Zakaj je temu tako? V partnerstvu sta bližina in intimnost tolikšna, da se sproža naša ranljivost. S tem partnerstvo pritiska na naše najgloblje rane. Vse naše neizpolnjene potrebe priplavajo na površje. Dele naše boleče preteklosti doživljamo skozi partnerja, a tega pogosto ne vidimo.

Če nas v otroštvu niso upoštevali, bomo zamujanje partnerja dojemali kot dokaz, da nas tudi on ne upošteva. Če smo imeli starše, ki so nas nadzirali, lahko že partnerjevo vprašanje, kakšen dan smo imeli, doživljamo kot poskus nadzora. Če so bili eksplozivni konflikti del našega otroštva, se konfliktom na splošno poskušamo izogniti, kar pa ni nujno dobro, saj tako nezadovoljstva tlačimo v sebi, namesto da bi se o njih pogovorili. Če so bili naši starši čustveno nedostopni ali odsotni, imamo hud strah pred zapuščenostjo in ko je partner zaposlen ali osredotočen na drugo stvar, to v nas zbuja občutke nemira. Če so nas starši vedno samo hvalili in naše dosežke uporabljali za uveljavljanje lastne vrednosti, lahko pri partnerju neprestano iščemo potrditve in če jih ne dobimo dovolj, smo nezadovoljni.

Včasih imamo zato lahko pretirane reakcije, ki sicer izvirajo iz nečesa, kar se trenutno dogaja v odnosu, vendar prihajajo tudi iz naše preteklosti. Med prepiri se oglašajo naše rane in nas prosijo, da jim namenimo pozornost.

Ko na nesoglasja v razmerju začnemo gledati iz širše perspektive, bomo tudi lažje razumeli, katere rane nosimo v sebi, kako jih lahko zacelimo ter kako lahko v svojem življenju naredimo več prostora za pristno ljubezen in zdrave odnose.

Načini uspešne komunikacije

K boljši komunikaciji pripomore uporaba stavkov, ki se začnejo z jaz in ne s ti. Namreč gre za to, da veliko lažje prenesemo, če nam kdo reče »Razočaran sem« kot pa »Ti si me razočaral«. Partnerju je potrebno dati možnost, da pove, kar želi, prekinite ga le v primeru, če hočete kaj vprašati, da bi bolje razumeli kaj govori.

Pomembno je ohraniti in si prizadevati za iskreno komunikacijo. Če želimo učinkovito komunicirati s svojim partnerjem, moramo biti v osnovi v stiku s samim seboj – priznati si svoje šibkosti, strahove in bolečine. Iskrena komunikacija v partnerskem odnosu pomeni, da se partnerja počutita sproščeno govoriti o tem, kaj čutita in doživljata. Drug drugemu je treba povedati, kaj nas moti in česa si želimo ter zakaj je tako, prav tako pa je pomembno vedenje, da smo lahko drug drugemu opora, da si dovolimo, da si predamo svoje skrbi, delimo razmišljanja.

Težave se same od sebe ne bodo rešile – naslovite jih

Vztrajanje pri razmerju, ki je polno negativnih čustev in se vzdržuje zgolj na silo, je v veliki nevarnosti. Odtujenost drug od drugega samo še poglablja krizo odnosa. Pomembno je, da tisti, ki ima več notranje moči ali je morda bolj čustveno dozorel, težavo primerno naslovi, predlaga pogovor, predlaga rešitve. Iskanje odgovora, kdo je kriv, navadno prinaša še več razpok v odnos, zato se je dobro zavedati, da je odgovornost za situacijo, v kateri sta se znašla partnerja, na strani obeh.

Odlašanje in čakanje, da se bodo odnosi rešili sami od sebe, lahko samo povečuje razpoke v odnosu, povečuje distanco in zmanjšuje možnost uspešne rešitve odnosa. Zato ne odlašajte na jutri, kar lahko naslovite danes. Včasih je tudi klic na pomoč lahko zdravilna poteza. In kadar česa ne zmoremo sami, poiščimo pomoč pri strokovnjaku.