Če boli duša, lahko zboli tudi telo

Nenadzirana, nepredelana ali potlačena čustva, kot so denimo jeza, zamera, dolgotrajna vznemirjenost, skrb ali frustracija, imajo neželene učinke in puščajo posledice na našem energijskem telesu. Psihosomatska obolenja so posledica nakopičenih čustvenih napetosti in strahov, ki jih posameznik ne zna oziroma ne zmore izraziti drugače kot skozi telo in telesne organe.

Psihosomatske motnje so telesne bolezni, pri nastanku katerih igrajo pomembno vlogo psihični dejavniki, organske spremembe pa so objektivno opazne in merljive (primer: razjeda na želodcu, bolečina v križu). O psihološkem doprinosu raznim sodobnim boleznim se vedno več govori, na žalost pa še vedno nismo na tem, da bi pacienta obravnavali holistično. Pri holističnem razumevanju bolezni namreč upoštevamo zunanje in notranje dejavnike oz. vidne in nevidne vzroke za nastanek bolezni. Pod zunanje dejavnike štejemo recimo bakterije, toksine, onesnaženost, pomanjkanje telesne aktivnosti, nezdravo prehrano. Pod notranje dejavnike pa štejemo razne čustvene energijske dejavnike – dolgotrajna negativna in nepredelana čustva, ki slabijo imunski sistem in tako odpirajo vrata vsem zunanjim dejavnikom in omogočajo nastanek bolezni.

Sodelovanje zdravnika in psihoterapevta

Psihosomatski bolniki po navadi svoje težave doživljajo kot izključno telesne, zanikajo povezavo med njimi in morebitnimi občutki ter pričakujejo predvsem od zdravnika rešitev zanje. A idealno bi bilo, ko bi se zdravljenja pacient lotil celostno – tudi z vključitvijo v psihoterapevtsko obravnavo. Bolnik lahko namreč z vztrajnim delom na sebi skupaj s psihoterapevtom sčasoma doseže zrelejšo raven osebnostnega delovanja. Tako začne bolje prepoznavati svoja čustva, se jih zavedati, jim pripisati pomen in jih izražati z besedami namesto s telesnimi simptomi.

Bolezni, ki imajo zelo pogosto psihosomatski izvor

Danes ugotavljajo, je v ozadju številnih bolezni pogosto vzrok zanje psihosomatski izvor. Gre za  boleznih kože (ekcemi, dermatitisi, luskavica, izpuščaji, urtikarija,), kostno-mišične bolezni (fibromialgija, revmatoidni artritis, bolečine v križu), bolezni dihal (astma, napadi težkega dihanja, piskanje v prsih, kronična vnetja dihalnih poti, občutljivost nosne sluznice, tuberkuloza), srčno-žilne bolezni (povišan krvi tlak, oslabelost srčne mišice, aritmija), bolezni sečil in spolovil (boleče menstruacije, ponavljajoča se vaginalna vnetja in vnetja prostate, neplodnost), endokrine motnje (motnje v delovanju ščitnice), bolezni senzornih organov (kronični konjunktivitis) ter motnje drugih vrst, kot so glavoboli, migrene, bolezni imunskega sistema, debelost ali izguba apetita, celo nekatere onkološke bolezni.

Profili, ki pogosteje zbolijo

Večinoma gre za nadpovprečno prilagojene ljudi zahtevam okolice na eni strani in na odsotnost prepoznavanja in izražanja čustev na drugi strani. Slabo občutijo in izražajo svojo identiteto in tudi odnosi z drugimi ljudmi so močno osiromašeni. V družinah psihosomatskih bolnikov prevladuje pretirana medsebojna navezanost in zlivanje družinskih članov ob istočasno ojačanih mejah navzven. Toga lojalnost družini je močna zapoved, prevladuje prepričanje, da vsi enako čutijo in mislijo, zato med seboj ne opazijo, kaj drugi želi in pričakuje. Neredko starši izražajo do otrok visoka storilnostna pričakovanja. Komunikacija med člani družine je nejasna in indirektna, prepovedano je izražanje negativnih občutkov. Namesto tega, da bi z izražanjem svojih občutkov pacient rušil navidezno ravnotežje družine, se zateče v socialno bolj sprejemljivo vlogo bolnika.

Kako si pomagati

Kljub temu, da je izvor telesnih simptomov psihološke narave, zdravljenje poteka na enak način kot v primeru, ko tovrstni simptomi ne izvirajo iz duševne stiske. Na poti okrevanja je ključno, da se držimo načrta okrevanja, ki smo ga določili skupaj s strokovnjakom, čeprav se nam v začetku lahko zdi nesmiselno in neučinkovito. Okrevanje je proces, ki traja dalj časa in se pozitivni učinki zdravljenja ne pokažejo nemudoma. Obravnava pri psihologu ali psihoterapevtu pa je dolgotrajna. Človek mora spoznati, da sta odgovornost za lastno zdravje in počutje v veliki meri odvisna od njega samega.