Motnje hranjenja in kako jih premagati

V današnji družbi, ki je obsedena z zunanjo podobo, izklesanimi telesi, lepoto in večno mladostjo, se prav vsak izmed nas kdaj obremenjuje s svojim videzom, leti ali konfekcijsko številko. Prav tako vsak od nas občasno poišče uteho v čokoladi, sladoledu, piškotih ali čipsu. Vendar to še ne pomeni, da trpi za motnjami hranjenja. Kadar pa postane hrana in razmišljanje o njej, obremenjevanje v mislih, kaj lahko pojemo, kdaj in koliko, del našega vsakdana, kadar je pretežni del naših misli usmerjen v to, takrat govorimo o motnjah hranjenja. Nenehno obremenjevanje in vseobsegajoča preokupacija s hrano, vpliva tudi na naše duševno zdravje, počutje ter sposobnost funkcioniranja na različnih področjih življenja. 

Veliko ljudi, ki se soočajo z motnjami hranjenja, opisuje občutek “nenehnega razmišljanja o hrani” ali občutek, da so “v začaranem krogu” – samo še tole danes, jutri pa bo vse drugače in pride jutri in so nazaj na »samo še danes«. Zaradi tega se motnje hranjenja pogosto obravnavajo kot oblika zasvojenosti - zasvojenosti s hrano. Posameznik je ujet v krog svoje odvisnosti, saj ga žene neustavljiva potreba po določenem vedenju ali uživanju hrane, čeprav se zaveda, da mu to škoduje. Kljub poskusom, da bi “ravnal drugače ali bolje”, sam ne najde izhoda iz odvisnosti od hrane ali z njo povezanega vedenja. Jaz razumem bolezen, občutke, izvore iz prve roke, saj sem anoreksijo in temno plat te odvisnosti doživela na lastni koži.

Kot vse oblike zasvojenosti, tudi motnje hranjenja predstavljajo odgovor na neko nerazrešeno travmo ali prikrito osebno trpljenje. Motnje hranjenja se od drugih oblik odvisnosti razlikujejo po tem, da je hrana tista, ki je nujno potrebna za življenje, zato je ključno za ozdravitev, da se vzpostavi zdrav odnos do hrane, predvsem pa zdrav odnos do lastnega telesa in grajenju občutka lastne vrednosti izven zunanjega izgleda, sprejemanju sebe kot celovite osebe.  

Osebe z motnjo hranjenja pogosto občutijo sram ali se počutijo krive zaradi svojih prehranjevalnih vzorcev, zato svoje vedenje običajno skrivajo pred drugimi, ko problematika eskalira do te meje, da so težave vidne tudi navzven, pa bolniki občutijo še več občutkov krivde, kar stopnjuje začaran krog odvisnosti. Vsi ti nezdravi vzorci hranjenja pa so navadno znak številnih duševnih stisk posameznika, ki so v ozadju primarne bolezni. Pri nadziranju vnosa hrane  v telo gre v ozadju pogosto za kompenzacijo s pomanjkanjem občutka nadzora nad življenjem, pogosto gre tudi za kompenzacijo oz. način soočanja z lastnimi čustvi.

Motnje hranjenja se pogosto pojavljajo skupaj z drugimi duševnimi motnjami, kot so depresija, anksioznost, mejna osebnostna motnja ali obsesivno kompulzivna motnja, pogosto pa je prisotno tudi samopoškodovalno vedenje.

Vrste prehranskih motenj

Motnje hranjenja se kažejo v spremembi vedenja, mišljenja in občutkov ter v telesnih spremembah. Slednje je odvisno tudi od vrste motenj. Teh vrst poznamo kar nekaj, med najbolj pogostimi so predvsem tri:

• anoreksija (preobremenjenost z obliko telesa in namerno povzročena nizka telesna teža, obupen strah pred debelostjo in popačeno dojemanje svojega telesa);

• bulimija (preobremenjenost z obliko telesa, prisoten je bolesten strah pred debelostjo in občutek pomanjkljivega nadzora nad lastnim hranjenjem. Za motnjo so značilni napadi volčje lakote, ko osebe zaužijejo ogromne količine hrane, temu pa sledijo ukrepi za preprečevanje pridobivanja telesne teže (bruhanje, uporaba odvajal, sredstev za izločanje vode, pretirana telesna aktivnost...);

• kompulzivno prenajedanje (značilni napadi prenajedanja in posledična hitra in pogosta nihanja telesne teže, izogibanje rednim obrokom, nihanja razpoloženja, zaslepljenost glede količine zaužite hrane. Na začetku se napadi prenajedanja izmenjujejo z dietami, na koncu pa ostanejo samo še napadi volčje lakote, ko osebe pojedo bistveno več kot bi zdrav človek zaužil v podobnih razmerah. Jedo same, ker jih je sram velike količine zaužite hrane; po epizodi se gnusijo same sebi, so depresivno razpoložene ali polne krivde. Prenajedanje jih spravlja v hudo stisko.).

Poznamo še druge vrste motenj hranjenja, ki so v populaciji prisotne v znatno manjši meri.

Motnje hranjenja so ozdravljive

Prav je, da se kot družba zavedamo, da so motnje hranjenja resna bolezen, ki zahteva strokovno pomoč. Zato je na vseh nas, prijateljih, sošolcih, starših in ostalih tudi pomembna vloga, če prepoznamo motnje pri nekomu, da si ne zatiskamo oči, ampak spodbujamo sočloveka k iskanju pomoči in iskanju ozdravitve. Dejstvo je, da so motnje hranjenja 24 - urna preokupacija, polna občutkov krivde, sramu in tako se slej ko prej vsak odloči, da ne želi več živeti tako naprej in poišče ustrezno pomoč (povprečno mine od 5 do 6 let, da se obolela oseba odloči in poišče strokovno pomoč). To je tudi najbolj smiselna poteza v življenju osebe s prehranskimi motnjami, saj se kot že rečeno izvor težav skriva povsem v drugih delih človeka kot v fizičnem telesu.  

Okrevanje in zdravljenje motenj hranjenja lahko traja dlje časa, zato je pomembno, da v težkih trenutkih ne obupamo in se ne krivimo. Pogovor z osebami, ki imajo podobno izkušnjo, nam lahko pomaga pri spoznanju, da se s podobnimi občutki ne soočamo sami.

POMEMBNO

Najpomembnejši predpogoj za uspešno zdravljenje je lastna motivacija (želja po spremembi in s tem po zdravljenju).  Dokler se oseba sama ne odloči, da želi spremeniti svoje življenje, je nihče ne more k temu prisiliti.

Če se boriš s katero od oblik motenj hranjenja ali poznaš koga, ki je v začaranem krogu te bolezni ter čutiš, da bi mu lahko kot psihoterapevtka, prehranska svetovalka in oseba, ki je premagala to bolezen, pomagala, mi lahko pišeš na spela.j.planinsek@gmail.com.